Marija Tomšič se je rodila 10. decembra 1907 v Postojni mami Mariji in očetu Jožetu, ki je bil orožniški poročnik. Leta 1909 se je družina preselila v Novo mesto, kjer je Marija končala pet razredov ljudske šole in tri razrede meščanske šole v Šmihelu pri Novem mestu, nato pa še dvoletno trgovsko šolo v Novem mestu. Od 1. julija 1924 do 31. marca 1925 je opravljala prakso kot pomožna pisarniška moč na sreskem poglavarstvu v Novem mestu, junija 1925 pa je na 1. državni dekliški meščanski šoli v Ljubljani opravila izpite za četrti razred in nižji tečajni izpit. Ker ji pisarniško delo ni bilo všeč, je nekaj časa doma gospodinjila staršem, 1. marca 1927 pa se je vpisala na šolo za medicinske sestre, ki je bila leta 1923 ustanovljena pri Zavodu za socialno higieno in zaščito dece v Ljubljani, in jo z odliko končala 13. marca 1929.

​

Od 1. maja do 1. septembra 1929 je v okviru Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani brezplačno opravljala delo v počitniški koloniji sv. Martina na Pohorju, potem pa je kot zaščitna sestra – dnevničarka opravljala zdravstveno vzgojo na terenu v obliki potujočih tečajev o negi in prehrani otrok.

​

25. avgusta 1930 je bila imenovana za šolsko sestro pri Šoli za sestre v državnem Zavodu za zdravstveno zaščito mater in dece v Ljubljani, kjer je nadzirala gojenke in njihovo uvajanje v praktično delo. 8. julija 1933 je z odliko opravila državni strokovni izpit v Ljubljani, 1. avgusta 1937 pa je postala učna medicinska sestra nege bolnika na internem oddelku ljubljanske bolnišnice. Hkrati je na šoli poučevala nego bolnika in organizacijo bolniške službe in za ta predmet sestavila učbenik, opravljala blagajniško in knjigovodsko, občasno pa tudi računovodsko delo. Vojna leta je preživela v Ljubljani, kjer je podpirala učenke, aktivistke OF. Po vojni pa je bila leta 1946 zaradi hudega pomanjkanja strokovnega kadra v Novem mestu premeščena v Novo mesto za glavno sestro Javne ženske bolnišnice. Službo je nastopila 1. februarja 1946, po reorganizaciji bolnišnice pa je bila do upokojitve glavna medicinska sestra kirurškega oddelka.

​

Novomeška bolnišnica je bila v začetku leta 1946 še organizirana kot »moška«, v kateri so bolnikom stregli usmiljeni bratje, in »ženska«, v kateri so strežbo bolnic opravljale sestre sv. Vincencija Pavelskega iz Gradca. V obeh je zelo primanjkovalo strokovnega kadra, vladale so slabe higienske razmere, primanjkovalo je opreme in instrumentarij. Obe bolnišnici sta se združili in preimenovali v Splošno bolnišnico Novo mesto, bolnike pa so sprejemali po vrsti bolezni in ne več ločeno po spolu.

Zaradi splošnega pomanjkanja je bilo delo novoustanovljene bolnišnice zelo težavno, prebivalci niso imeli zaupanja vanjo in so na zdravljenje odhajali v Ljubljano. Maloštevilni kader se je najprej lotil organizacije dela bolnišnice s predlogi za izboljšanje, pri čemer je precej pomagal profesor dr. Lunaček. Bolnišnica je imela interni, kirurški in ginekološko porodniški oddelek, laboratorij, lekarno, uredili pa so še strokovno in upravno administracijo.

​

Marija Tomšič se je z vso vnemo posvetila pridobivanju strežnega osebja in poučevanju deklet iz okoliških vasi, ki so bile brez vsakršne strokovne izobrazbe, zaradi vojne velikokrat tudi s pomanjkljivo osnovnošolsko izobrazbo. Izobraževale so se z delom ob bolniški postelji in prvi dve leti so pri učenju še pomagale redovnice, ki so delale kot vodje posameznih oddelkov. Marija Tomšič je bila pri delu natančna, dosledna in nepopustljiva, zahtevala je red in disciplino in je med zaposlenimi veljala za veliko avtoriteto. Sama je pisala dnevni razpored dela, nadzorovala pripravo hrane in jo preizkušala, da bi preverila, ali je priprava primerna glede na bolnikovo dieto, vodila je laboratorij in nadzirala bolničarke. Po opravljenih dodatnih izpitih je 1. oktobra 1947 postala višja medicinska sestra, 1. februarja 1950 pa je bila imenovana za zdravniško pomočnico.

​

Skozi celotno kariero je bila dejavna na področju izobraževanja. Leta 1948 je organizirala prvi bolničarski tečaj, na katerem so poleg nje učili tudi zdravniki in je izobrazil enajst bolničark, leta 1949 pa še osemnajst. Udeleženke so poučevali o splošni negi bolnika, o negi zdravega in bolnega otroka, o prehrani dojenčka in prvo pomoč. Tečaji so se nadaljevali do leta 1956, ko so prerasli najprej v polletno, nato pa v enoletno in dvoletno bolničarsko šolo, v kateri so znanje nadgradili še s predavanji o odnosu zaposlenih do bolnikov in svojcev, o zdravi in dietni prehrani, o transfuziji krvi in plazme, o mentalni higieni … Bolničarska šola v okviru bolnišnice je bila organizirana vse do leta 1962, ko je bila ustanovljena Srednja zdravstvena šola.

 

V Novem mestu je bila Marija Tomšič predsednica sindikata socialnih in zdravstvenih ustanov, podružnice 1, kjer je skrbela za organizacijske zadeve, članica Protifašistične fronte žensk (AFŽ) in Rdečega križa (RK), pri sindikalni podružnici gospodinjskih pomočnic pa je vodila zdravstvena predavanja. Leta 1952 je bila pobudnica ustanovitve novomeškega pododbora Društva medicinskih sester Slovenije in do leta 1959 njegova predsednica. Za svoje delo je leta 1956 prejela odlikovanje red dela III. vrste.

​

Leta 1961 bi se lahko upokojila, vendar je zaradi pomanjkanja kadra sklenila sporazum za podaljšanje dela za nedoločen čas. 28. marca 1965 se je sicer starostno upokojila, vendar je še vse do leta 1968 medicinskim sestram na kirurškem oddelku pomagala pri delu.

​

Marija Tomšič je umrla leta 1986. Večino svojega življenja je preživela v Novem mestu. Tudi starostno obdobje je preživljala v domači hiši na Trdinovi ulici skupaj s sestro Hermino in njeno družino. Kot ena izmed redkih pred drugo svetovno vojno izšolanih medicinskih sester na Slovenskem in kot prva izšolana medicinska sestra na Dolenjskem je svoje znanje prenašala na nove rodove bolničark in se kot vzornica zapisala v njihovem spominu.

 

Vir:

• Zdenka Seničar: Marija Tomšič – pionirka zdravstvene nege na Dolenjskem. Dostopno 20. 7. 2017 na http://www.dmszt-nm.si/si/predstavitev/zgodovina/marija_tomsic/.