Kolektiv Pozabljena polovica Novega mesta (PPNM) se je v sredo, 22. januarja 2025, na povabilo ZB NOB Novo mesto udeležil spominske slovesnosti ob 105. obletnici rojstva Zore Rupene - Katje. Uradna vodička pešpoti PPNM Meta Kocjan je skupaj z ravnatejico Osnovne šole Center, ki se je nekoč imenovala Osnovna šola Katja Rupena, Marto Pavlin pred njen kip položila spominski venec. V svojem nagovoru zbranim na slovesnosti je predstavila tudi boj žensk za enakopravnost in projekt PPNM.
Govor v celoti objavljamo spodaj, o učiteljici in politični delavki Zori pa si lahko več preberete na naši spletni strani.
Kip Zore Rupena - Katje je tudi edini v Novem mestu, ki je posvečen ženski. Izdelal ga je kipar Stojan Batič. Enak kip stoji še v avli osnovne šole v Svetem Tomažu v Prlekiji, saj je Katjo tam po pomoti februarja 1945 ustrelil ruski vojak.
kolektiv Pozabljena polovica Novega mesta vir fotografij: ZB NOB Novo mesto
Prva polovica 20. stoletja je postregla z bridkimi izkušnjami, kot tudi s preobrati na vseh področjih človeškega ustvarjanja. Dve vojni, ki sta zaznamovali cel svet, sta na naših tleh zanetili upor in še povečali zavest o slovenski samobitnosti.
Razvoj gospodarstva in infrastrukture sta odprla vrata industrijalizaciji in urbanizaciji, razcvet znanosti in možnost izobraževanja sta doprinesla k povečanju zanimanja za tehnične poklice in inovacije, narodno zavest pa smo še bolj konkretno krepili z vzponom različnih kulturnih društev.
Ženski preboj v javno sfero se je najprej izoblikoval skozi delovanja v društvih. Dostop do poklica učiteljice, ki je takrat veljal za enega redkih možnosti izobrazbe žensk, tudi njihovega preživetja in socialne varnosti, pa je predstavljal prve korake k enakopravnosti. Poklic učiteljice je ženske v začetku tudi omejeval, kar se tiče zasebenga življenja. Opravljati ga je smela le pod pogojem življenja v celibatu, saj naj bi energija, potrebna za vzgojo otrok v šolskih učilnicah, pošla, v kolikor bi se morala hkrati posvečati vzgoji lastnih otrok.
Vendar so bile ravno učiteljice prva izobražena skupina žensk na naših tleh, ki je formalno zahtevala enako plačilo za enako opravljeno delo. Njim so kasneje sledile ženske delavke v industriji, predvsem v tekstilni jih je bilo v začetku veliko, ki so poleg enakega plačila zahtevale tudi enake delovne pogoje, kot so jih imeli njihovi moški kolegi. Boj za odpravo teh neenakosti še vedno traja, a prav našim predhodnicam se moramo zahvaliti za pravice in priložnosti, ki jih imamo danes.
Prve učiteljice, prve medicinske setre, prve zdravnice. Izreden pogum in ljubezen do domovine sta tudi mlada dekleta pognala v obrambne vrste okupiranega ozemlja, med kurirke, delo v ilegali in bolničarke, celo borke. Žalostno je pravzaprav, da jim je ravno enakovredna udeleženost v 2. svetovni vojni kasneje prinesla politično enakopravnost – po 2. svetovni vojni so ženske v Jugoslaviji prvič dobile volilno pravico – letos torej mineva 80 let. Vendar so z bojem pričele že prej. Vseskozi od konca 19. stoletja so si ženske pri nas in po svetu prizadevale izstopiti iz zasebne v družbeno sfero.
Projekt PPNM, za katerim stoji 6 organizacij, želi popraviti krivico spregledanih, pozabljenih posameznic. Izpostaviti želimo imena 13. žensk iz naše lokalne zgodovine. Jim postaviti obeležja, jih predstaviti javnosti in jih na ta način potegniti iz koletivne pozabe.
Med njimi so:
literarne ustvarjalke: pisteljice in pesnice Ilka Vašte, Vera Albreht in Marica Strnad-Cizerlj;
glasbenici: sestri skladateljica Ervina Ropas in operna altistka Zora Ropas;
delavke v zdravstvu in medicini: pionirka zdravstvene nege Marija Tomšič, sestra Agneta Gerzin kot prva predstojnica v NM ženski bolnišnic in prva slovenska kirurginja dr. Marina Masten;
gospodarstvenica: farmacevtka in soutemeljiteljica Krke Marta Mušič Slapar;
učiteljice: prva učiteljica na NM gimnaziji Elizabeta Soklič in prva učiteljica gluhih in naglušnih deklic sestra Ivana Oblak;
Vilma Pirkovič Bebler - družbenopolitična in kulturna delavka ter publicistka
in Marjeta Vasič - literarna zgodovinarka, profesorica in prevajalka.
Postavitev obeležij se je izkazalo kot izredno kompleksen projekt. Postavljamo jih namreč tistim dogodkom in osebam iz naše skupne preteklosti, ki se jih kot družba želimo posebno spominjati. Tistim, ki odsevajo naše skupne vrednote, za katere bi si želeli, da se prenesejo na prihodnje rodove. Ampak, kako se lahko spominjamo nečesa, česar iz svoje zgodovine ne poznamo?
Zato je ključni del našega projekta, poleg identifikacije in raziskovanja, tudi ozaveščanje sokrajanov. Samo tako bomo lahko izničili pozabo in mogoče se bomo kot lokalna skupnost odločili, da si te ženske za svoja prizadevanja zaslužijo trajen spomin, spominska obeležja.
Stojimo pred edinim obeležjem, postavljenim ženski v Novem mestu. V Sloveniji je, tako kot v našem mestu, ženskih obeležij za peščico, marsikatero je postavljeno na manj obiskanih javnih trgih in parkih, še dodatno skrito. In zato ženske in njihov pomemben doprinos družbi še vedno ostaja pozabljen, neviden.
Vendar ni vse tako črno. V vseh letih našega delovanja – naslednje leto bomo zaznamovale 10. obletnico - smo v Novem mestu prešle iz poimenovane 1 ulice in ene polovice ulice – to sta Ulica Ilke Vašte in Ulica Pie in Pina Mlakarja, v štiri dodatne. Svoje ulice so dobile: Vera Albreht, Marija Tomšič, Ivana Oblak in Elizabeta Soklič.
Res je, le-te se nahajajo v zalednih ulicah mesta in nam morda na subtilen način dajo vedeti, da so zopet postavljene nekam v ozadje. Kakorkoli, skozi različne manifestacije želimo kot kolektiv prodreti v naš kolektivni spomin in PPNM narediti nepozabne.
Dediščina, ali bolje rečeno, babiščina naših pionirk, ni le zgodba o preteklem času, temveč dar njihovega boja – možnosti izbire, ki so jo izbojevale za nas, njihove naslednice. Naša dolžnost je, da ohranimo spomin na njihova življenja in doprinos naši skupnosti.
Kolektiv PPNM izvaja vodstva Po poti pozabljene polovice Novega mesta, kjer vam 13 izbranih nepozabnih žensk predstavimo bolj podrobno. Tri poti, ki so včrtane v turistični zemljevid Novega mesta, vodijo po mestnih ulicah in zaledju mesta. V nedeljo, 9. marca 2025, vas ob tej priložnosti vabim na sprehod, kjer vam razkrijemo del spregledane zgodovine Novega mesta.
Z organizacijo pogovornih večerov v Kulturnem centru Janeza Trdine pa želimo predstavljati aktualne uspehe današnjih posameznic, ki utirajo pot naslednjim generacijam žensk v javni sferi.
Za konec vas vabim k podpisu peticije V razmislek o umestitvi kipa Ilke Vašte pred mestno hišo v Novem mestu. Pot do tega obeležja bo zagotovo strma, in kot je zapisala Marica Strnad-Cizerlj v svoji kratki zgodbi: "Pred mano stoje moji novi čevlji. Trdi so in močni – pošteno domače delo. Tako se tudi spodobi; kajti moja pot je strma, kamnita in dostikrat blatna … Ali pa morda v svojih novih čevljih pridem do cilja? Kdo ve? Kajti moji novi čevlji so trdi in močni."
Naj bo naša skupna pot enako odločna.
Hvala.
Comments