V četrtek, 23. 3. 2018, so pobudniki in nosilci projekta Pozabljena polovica Novega mesta (Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, Društvo Estetika in Založba Goga) v sodelovanju z MONM organizirali javno okroglo mizo na temo “Ali ženske nimajo pravice do spominjanja?”.
Organizacija okrogle mize je bila potrebna, ker je konservatorski načrt pri prenovi mestnega jedra povsem spregledal vlogo žensk v novomeški zgodovini, saj se pri načrtovanih usmeritvah za javno plastiko izmed 20 kipov le en namenja ženski, in sicer upodobitev Pie Mlakar v skupni skulpturi z njenim možem Pinom Mlakarjem. Načrt tako zavira izvedbo projekta Pozabljena polovica Novega mesta. Organizatorke so želele širši javnosti predstaviti zgoraj omenjeni projekt in hkrati izpostaviti ter opozoriti na dejstvo, da moramo ženskam dati zasluženo mesto v javnem prostoru. Pomembno pa je tudi, da se s svojimi predlogi in mnenji v debate vključi tudi civilno družbo in lokalno skupnost.
Večer je bil v grobem razdeljen na dva dela. Najprej so svoja mnenja o položaju žensk danes in v preteklosti predstavile dr. Milica Antić Gaber (Filozofska fakulteta), ddr. Verena Perko (Gorenjski muzej), ki se je tematike lotila z zgodovinskega vidika, in Teja Reba (Mesto žensk). Nato pa so članice projektne skupine predstavile idejo, kako bi lahko javna obeležja izbranim 12 ženskam postavili v Novem mestu.
Dr. Milica Antić Gaber je izpostavila, da so ženske še vedno premalo zastopane v javnem prostoru, da o njih ne pišejo v zgodovinskih učbenikih oziroma so v njih ženske predstavljene predvsem kot del zasebne sfere družbenega življenje in ne toliko kot realne nosilke družbe. Poleg tega se jih ne naslavlja kot enotno skupino, temveč zgolj kot izjemne posameznice. Po besedah dr. Antić Gaber so ženske danes sicer pridobile na kulturnem in socialnem kapitalu, ne pa tudi na družbeni moči. Zbranim je predstavila nastajanje zbornika Pozabljena polovica (založba Tuma) in opozorila, da so imele avtorice precej težav pri pridobivanju financ, kar je tudi eden od pokazateljev šibke družbene moči žensk.
Za konec je poudarila, da postaviti obeležja ženskam ne pomeni, da se zapostavlja in izključuje moške, pove se le nekaj o tistih, o katerih je zgodovina do zdaj molčala.
Ddr. Verena Vidrih Perko je pripravila kratko predavanje o dediščini. Njena glavna ideja je, da mora le-ta pripovedovati zgodbo o vseh in da naš odnos do dediščine pomembno vpliva na dojemanje zgodovine. Vzrok, zakaj ženske nimajo veliko javnih obeležij, vidi v tem, da so spomenike v preteklosti postavljali ljudje s pozicije moči.
Teja Reba se je problematike lotila z umetniškega vidika, saj sama izhaja iz tovrstnega področja. Na kratko je predstavila aktivnosti društva Mesto žensk, ki se je začel kot umetniški projekt, da bi sprožil nadaljnjo debato o postavitvi obeležij ženskam v javnem prostoru. Novomeški projekt se ji zdi pomemben, saj bi lahko služil kot odličen vzor za ostala slovenska mesta.
V drugem delu okrogle mize so članice projektne skupine (Natalija Zanoški, Meta Kocjan in Vesna Kelbl Canavan) predstavile projekt Pozabljena polovica Novega mesta. Ta predvideva postavitev 12 javnih obeležij ženskam, ki so delovale v Novem mestu in dosegale preboje v gospodarstvu, kulturi, civilni družbi, šolstvu. zdravstvu … Obeležja bi postavili po sprehajalni poti, ki bi obsegala mestni krog, vodni krog in gozdni krog, in bi tako prepletla mestno jedro in njegovo bližnjo okolico. Pot bi bila tudi dodana vrednost turistični ponudbi Novega mesta, saj ima le-to še veliko neizkoriščenega potenciala za razvoj turizma.
Izbor 12 žensk je bil v rokah članic strokovne komisije, ki so jo sestavljale Majda Pungerčar in Ivica Križ (Dolenjski muzej Novo mesto), Darja Peperko Golob (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto), mag. Marinka Dražumerič (Zavod za varstvo kulturne dediščine – enota Novo mesto) in Maja Žunič Fabjančič (vodja projekta, predstavnica projektne skupine), za pomoč pri izboru pa so se obrnile na prof. dr. Milčka Komelja (izredni profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v pokoju, za področje literature in zgodovine umetnosti), dr. Zvonko Zupanič Slavec (Inštitut za zgodovino medicine: za področje zgodovine medicine) in na dr. Aleša Gabriča (Inštitut novejše zgodovine: za področje novejše zgodovine). Pri pripravi utemeljitev za izbrane posameznice je sodelovalo tudi Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine.
Na prvem sestanku strokovne komisije je sodelovala tudi dr. Tanja Rener, članica uredniškega odbora Pozabljena polovica.
Kriteriji, po katerih je bil oblikovan končen izbor, so bili: da gre že za pokojne ženske; časovna opredelitev (od druge polovice 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja, ko so bile zadnje rojene); krajevni kriterij (območje Novega mesta); področja delovanja (poklicno, umetnost, javno delovanje, zavzemanje za skupno dobro); dodatni kriterij (poklicna raznolikost); kriterij prve in uspešne (kriterij preboja); rojstvo (samo rojstvo v Novem mestu ni zadosten kriterij, pomembno je, da so pustile pečat); razmislek o kriteriju (npr. rojena v Novem mestu, odseljena in se ni nikoli vračala, je pa naredila preboj v svojem področju).
Seznam izbranih žensk je tako sledeč:
1. Ervina Ropas (skladateljica, gl. pedagoginja),
2. Zora Ropas (operna altistka, gl. pedagoginja),
3. Ilka Vašte (pisateljica),
4. Marica Strnad-Cizerlj (pesnica, pisateljica),
5. Marta Mušič Slapar (farmacevtka, gospodarstvenica, soustanoviteljica tovarne zdravil Krka),
6. sestra Ivana Oblak (prva učiteljica gluhonemih deklic v slovenskem jeziku),
7. sestra Agneta Gerzin (prva predstojnica v ženski bolnišnici),
8. Elizabeta Soklič (prva učiteljica na Gimnaziji Novo mesto)
9. Marija Masten (prva slovenska kirurginja),
10. Marija Tomšič (prva šolana medicinska sestra na Dolenjskem),
11. Vilma Pirkovič Bebler (partizanka prvoborka, političarka),
12. Vera Albreht (pisateljica, pesnica) in
13. Marjeta Vasič (prevajalka).
Ni pa to tudi končen seznam, saj je bil eden od namenov okrogle mize tudi, da se k sodelovanju povabi lokalno skupnost. Projekt je odprt za mnenja, pohvale, kritike in predloge, koga še umestiti v izbor žensk. Le tako bo projekt lahko bil kakovosten in podprt s soglasjem širše novomeške javnosti.
Z uspešno izvedbo bi postali vzor ostalim slovenskim mestom, kako umestiti obeležja ženskam v javni prostor, in izkazali spoštovanje do tistih, ki so dosegale preboje na svojih področjih.
Comments